Telesnih ran ni težko prepoznati. Velikokrat pa spregledamo tiste druge rane, ki so veliko bolj pogoste kot telesne, čustvene rane. Vse travme, ki jih živa bitja nosimo v sebi so dejansko kot odprte rane na psihičnem nivoju. In nekatere so veliko bolj boleče kot telesne. Rane, ki se z vsako ponovno izpostavitvijo okoliščinam, v katerih so nastale, še poglabljajo. Če jih je ne naslovimo. Živali in ljudje hodimo po svetu polni teh odprtih čustvenih ran.
Kako zelo drugače bi gledali na živali in ljudi, če bi te odprte čustvene rane, ki jih nosimo s sabo, dejansko lahko videli – kot vidimo telesne rane. Ampak žal jih ne. Koliko lažje bi sprejemali drug drugega in si pomagali, da te rane zacelimo.
Se pa te rane kažejo na drug način. Velikokrat se kažejo v obliki vedenja, ki v naših očeh ni zaželeno, oz. ni tako, kot si ga želimo.
- Imaš občutek, da se s svojo živaljo ne moreta in ne moreta povezati, kot si tako zelo želiš?
- Se ne zmore sprostiti v tvoji bližini in se zateka v dva ekstrema, ali se umika stiku ali pa močno, na vsiljiv način, rine vate?
- Hitro “pade ven”, laja, cvili, se umakne, se vsiljuje v različnih situacijah, kot so npr. obiski?
- Deluje, kot da je nekje v svojem svetu?
- Se boji določenih zvokov, npr. grmenja, petard, moškega glasu …?
- Se boji določenih ljudi, živali ali celo predmetov?
- Se vede agresivno v določenih situacijah?
- Se boji vožnje z avtomobilom?
- Ima ves čas ponavljajoče se zdravstvene težave?
- Se sooča z ločitveno stisko, ko ostane sam/sama in ti je sposobna v tem času razturiti stanovanje, ali pa laja, cvili in joče v eno?
- …
Vse to so lahko, bom rekla kar vidni simptomi čustvenih ran, ki so nastale tekom celotnega življenja naše živali in niso uspele zaceliti. Lahko kot posledica travmatičnih izkušenj, ne-varne navezanosti, nezadovoljenih osnovnih življenjskih potreb …
Zdaj to vemo. Kako pa lahko živali pomagam, da te rane zaceli – zaceli od znotraj nazven?
Če od živali s svojim dominantnim vedenjem zahtevamo, da tako vedenje potlači (torej sporočamo ji: “Bodi lepo tiho, kako se ti počutiš, me ne zanima, obnašaj se, kot želim jaz!”), naredimo le to (če se vedenje “izboljša”), da preko te rane nalepimo obliž, da se je ne vidi več.
Ampak to ne pomeni, da rane ni tam! Le vidimo je ne. In slej ko prej bo iz nje “začelo smrdeti”, “se cediti” … in ta obliž več ne bo dovolj, da bi jo prekril. In ko ena ali več takih čustvenih ran dovolj dolgo “kriči”, a nikoli ni videna in slišana, se slej ko prej prelevi še v rano na fizičnem nivoju. V obliki bolezni. Čeprav je preko rane res lažje nalepiti “nalepko” in jo zakriti, to ni dolgoročna, celostna rešitev.
Čas je, da začnemo rane celiti od znotraj navzven. Čas je, da predelamo travme in zaživimo svobodni, v tem edinem trenutku, ki ga imamo, v tukaj in zdaj.
Čas je, da tem odprtim čustvenim ranam končno prisluhnemo, jih slišimo, kaj nam kričijo ter smo katalizator, da se zacelijo. Kako torej?
Umirimo se sami, s tem ustvarimo mirno okolje, na katero naše živali reagirajo. Reagirajo lahko na različne načine. Ali se umirijo tudi same, ali pa začnejo s čiščenjem in celjenjem svojih čustvenih ran. Pri tem izrazijo ves nemir, ki je v njih. Pustimo jim, da se izrazijo, istočasno pa jim izmenjujoče s poslušanjem podajamo informacijo: “Lahko si mirna/miren v tem trenutku.” Tako dobivajo povsem novo izkušnjo – izkušnjo miru. In te izkušnje so tiste, ki CELIJO, ki celijo od znotraj navzven.
Tehnika zaupanja, je čudoviti pristop, ki omogoča, da živali plast po plast predelajo in zacelijo svoje čustvene rane, istočasno pa svoje celimo tudi mi, ki jim pri tem pomagamo. Torej dvojna zmaga.
Mir v duši in ljubezen v srcu,
Petra, Prisluhniti živalim